Leta 1908 je petični trgovec z železnino (njegova je bila tudi hiša, kjer je danes Figovec v Ljubljani) zgradil na Brdu opekarno. Imenovala se je Knezova opekarna. Zaposlil je veliko okoliških delavcev in polkmetov.
Leta 1909 je bila zgrajena Vidiceva opekarna. Njen lastnik je bil trgovec z gradbenim materialom Anton Vidic. Doma je bil iz avstrijske Koroške. Na Koroškem je imel trgovino in ko mu je ta pogorela se je preselil v Ljubljano. Njegova opekarna je bila takrat ena največjih tovaren na našem ozemlju. Leta 1922 so opekarno povezali z železnico z glavno železniško progo Ljubljana-Postojna.
Med obe opekarni se je vrinila še tretja opekarna. Imenovala se je Emona, kasneje Opeka. Zgradil jo je kmet Sitar iz Viča. Po osmih letih obratovanja sta se Vidiceva in Emona-Opeka združili in preimenovali v Združene opekarne d.d., katero je opravljalo enajst delničarjev. Solastnica Emone pa je bila tudi Ljubljanska posojilnica na Miklošičevi cesti.
Po drugi svetovni vojni so bile opekarne nacionalizirane. Ustanovljena je bila glavna direkcija gradbenega materiala SRS v Ljubljani, za celo Slovenijo. Leta 1947 so bile ustanovljene Ljubljanske opekarne, ki so združevale opekarne: Log, Vič, Brdo, Gameljne, Emona-Opeka, Draga, Bobovk pri Kranju, Radomlje, Vrhniške opekarne in Obrov.
Vidiceva opekarna je do druge svetovne vojne zaposlovala predvsem prebivalce iz Brda, Vrhovcev, Kozarij. Delo so dobile tudi ženske. Delo za njih je bilo težko, doma pa so jo čakali otroci, vrt ali njiva, v hlevu pa kure, koze, prašič. Delo pred vojno je bilo sezonsko. Šele po vojni (1945)
so delavci lahko dobili stalno zaposlitev.(nadaljevanje sledi)
Categories